Modrovanje starih žensk

Občasno me prime paničen strah kaj bo z mano čez nekaj let. Bom imela službo, imela od česa živet, pomagat preživet družino, če si jo bom do takrat ustvarila? Strah pred neznanim. V takih trenutkih bi bilo dobro, če bi verjela razno raznim astrologom. Pred diplomo, sem dobila nasvet, naj si ne delam planov in ne skrbim za stvari dlje kot za pet let vnaprej. Za nekaj časa je zadoščalo. Do prejšnjega tedna, če sem natančna.
Prejšnji teden od paničnega strahu nekaj dni nisem spala. Strah se je verjetno spet prebudil, ker se mi je porušilo dosedanje zasebno življenje. Vztrajno in privoščljivo je trkal na vrata mojih sanj in se mi režal. In tako vse do včeraj, vsak večer.
Včeraj sem prvič po treh letih od smrti stare mame šla na njen grob. Z mamo in sestro smo se malo zafrkavale in pogovarjale, na kar sta prišli dve prijateljici stare mame. Sledilo je nekaj standardnih vprašanj, takih, ki jih vprašaš, če človeka ne vidiš nekaj let, potem pa sta se razživeli. Malo sta dražili naju s sestro glede fantov. Ker jima nisem hotela pokvariti veselja, da sem šla pravkar z enim narazen sem nazaj jamrala, da je malo takih, ki bi domov nosili plačo in ubogali. Potem je sledilo, če ga kaj žurava in hodiva na ples, navdušenje, da sem se končno malo poredila, na kar se ena spravi razlagat, kako ona pri 83 letih še vedno poje in pleše s svojim možem, kljub njenim nogam, ki ji ne služijo več najbolje in moževem by-passu in izrezanem črevu. Včasih jo mož malo heca in ji zapira prehod v kuhinji. In potem gresta malo levo, malo desno. Nakar se naredi, da gleda nekaj drugega, mož pogleda proč in ona ga vžge po ta zadnji. Kot se v takih situacijah spodobi je pogovor nanesel na prihodnost. Kako nikoli ne veš kaj se ti bo zgodilo jutri, v kontekstu nenadne smrti stare mame in strica. Tisti panični zvonček v moji glavi spet začel besno zvonit. Očitno se mi je to poznalo, mogoče sem celo kaj pripomnila, ne spomnim se več. Plesalka, z ljubečim nasmehom, ki ga premorejo samo stari ljudje, mi je na to rekla, naj skrbim za to, kar se mi dogaja danes, ne pa za to, kar se mi bo dogajalo jutri. Sledil je moj vljudni ja ja, v mislih pa lahko je zdaj to tebi. Potem pa me je prešinilo, da so to ljudje, ki do preživeli italijansko okupacijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in nazadnje še življenje v Sloveniji. Demokracijo ali kakor koli že temu rečete. In ko sem ju tam gledala sta bili najbolj veseli in optimistični ženski na tem svetu. Tako da, dragi moj zvonček, jebi se ti. Do nadaljnjega.

Ko umrem, bom šla v pekel.

Najprej kratka razlaga naslova. Leta, leta nazaj sem po TV gledala neko predstavo, kjer je bilo predstavljeno posmrtno življenje v nebesih in peklu.
Najprej nebesa, ker bom z njimi opravila na hitro. To so bili eni drsalci, ki so drsali, oblečeni v xyz kombinezone, vse je bilo sterilno, modro in hladno. Če združim to podobo še z vicem, kako Bog in še en neprestano jesta ribje konzerve , ker se za dva ne splača kuhat, potem to ni kraj, kjer bi hotela pristat po smrti. Pobralo bi me od dolgčasa. Ali pa od koščice v grlu.
Na drugi strani pa pekel. Še zdaj dobim mehka kolena. Plesalci bolj malo oblečeni. Vročina, kaj češ. Lepa, elegantno mišičasta telesa. Fajn ritem. Brez težav si lahko predstavljam kako z njimi plešem. In tukaj se pridružujem eni drugi blogerki, sunshine po vzdevku (bom ugotovila kako naredit povezavo, obljubim). Ko bi vi moški vedeli kako je ženski, ki pleše s plesalcem, kateremu popolnoma zaupa in se mu preda, potem bi vas bile polne plesne šole. In vsi grozni pick-up lajni bi odpadli, nadomestil pa jih bi preprosti bi šla plesat. Oziroma, če greste na salso vas bo prej ali slej kakšna ženska vprašala za ples. Oziroma, ko se enkrat razve, da je moški dober plesalec, potem ima kar nekaj problemov kako si uredit čas, da lahko pleše z vsemi ženskami, ki ga oblegajo. In ne se sedaj izgovarjat, jaz pa nisem za ples, sem štorast in podobno, ker sem do sedaj srečala samo dva moška, ki res ne znata plesat in sta res obupna. Vsi ostali ste vredu, občasno vam manjka samo malo samozavesti in drznosti.
In občutek, ko blešeš z enim dobrim plesalcem. Božanski. Najprej (iz moje strani, ker še nimam neke blazne kilometrine v salsi) nekoliko treme, vendar ko začutiš, da te tip obvlada, obvlada tvoje gibe in te spretno vodi, da mu je do plesa in uživanja s soplesalko… Potem pa dragi moji, vse zavore, trema, vse popusti. Takrat se začneš odzivat na najmanjši signal moškega s katerim plešeš, pa naj bo to divje po celem plesišču ali pa objeto nekje v kotu.

introdakšn

To sem izbrisala, ker je vse skupaj en velik blabla, meni pa se tega ne da gledat.