Ko umrem, bom šla v pekel.

Najprej kratka razlaga naslova. Leta, leta nazaj sem po TV gledala neko predstavo, kjer je bilo predstavljeno posmrtno življenje v nebesih in peklu.
Najprej nebesa, ker bom z njimi opravila na hitro. To so bili eni drsalci, ki so drsali, oblečeni v xyz kombinezone, vse je bilo sterilno, modro in hladno. Če združim to podobo še z vicem, kako Bog in še en neprestano jesta ribje konzerve , ker se za dva ne splača kuhat, potem to ni kraj, kjer bi hotela pristat po smrti. Pobralo bi me od dolgčasa. Ali pa od koščice v grlu.
Na drugi strani pa pekel. Še zdaj dobim mehka kolena. Plesalci bolj malo oblečeni. Vročina, kaj češ. Lepa, elegantno mišičasta telesa. Fajn ritem. Brez težav si lahko predstavljam kako z njimi plešem. In tukaj se pridružujem eni drugi blogerki, sunshine po vzdevku (bom ugotovila kako naredit povezavo, obljubim). Ko bi vi moški vedeli kako je ženski, ki pleše s plesalcem, kateremu popolnoma zaupa in se mu preda, potem bi vas bile polne plesne šole. In vsi grozni pick-up lajni bi odpadli, nadomestil pa jih bi preprosti bi šla plesat. Oziroma, če greste na salso vas bo prej ali slej kakšna ženska vprašala za ples. Oziroma, ko se enkrat razve, da je moški dober plesalec, potem ima kar nekaj problemov kako si uredit čas, da lahko pleše z vsemi ženskami, ki ga oblegajo. In ne se sedaj izgovarjat, jaz pa nisem za ples, sem štorast in podobno, ker sem do sedaj srečala samo dva moška, ki res ne znata plesat in sta res obupna. Vsi ostali ste vredu, občasno vam manjka samo malo samozavesti in drznosti.
In občutek, ko blešeš z enim dobrim plesalcem. Božanski. Najprej (iz moje strani, ker še nimam neke blazne kilometrine v salsi) nekoliko treme, vendar ko začutiš, da te tip obvlada, obvlada tvoje gibe in te spretno vodi, da mu je do plesa in uživanja s soplesalko… Potem pa dragi moji, vse zavore, trema, vse popusti. Takrat se začneš odzivat na najmanjši signal moškega s katerim plešeš, pa naj bo to divje po celem plesišču ali pa objeto nekje v kotu.