Malo zaspano

Zdaj sedim, s bolečim hrbtom od preveč sedenja. Vem, da bi se morala razgibavat, vendar se mi ne da. Obujam spomine in mi naprej hodi žalost, jeza, občasno malo smeha, včasih pozabim vzroke in se zavedam posledic, pa se potem spomnim vzrokov in se sprašujem ali je bilo tako hudo ali je bilo vse v moji glavi. In potem se vrnem v mislih mesece nazaj in se skušam spomnit občutkov in me preplavi groza, olajšanje, obžalovanje in spet jeza. Jeza, ker ne vem zakaj in verjetno ne bom nikoli izvedela.

Kolektivni občutek večvrednosti

Ljudje smo se, v svoji samovšečnosti in neverjetni zmoti postavili na višek vsega živega na Zemlji. Tako zelo smo si všeč, da nekateri trdijo, da smo ustvarjeni po božji podobi, v želji, da bi se čim bolj distancirali od vsega drugega živega na svetu. Kljub zelo očitni podobnosti, raje ne omenjajte drugih primatov. Pozabljamo, da nam je bila ob tem domnevnem dogodku podeljena tudi dolžnost, da skrbimo za vse živo na tem svetu. Pravzaprav moj namen ni bil razglabljanje po kakšnem kalupu je kdo ustvarjen. Želela sem napisati nekaj o evoluciji nasploh, pravzaprav bolj o napačnem poljudnem razumevanju evolucije, in kam tukaj pademo ljudje. In zakaj si včasih ne zaslužimo naziva najbolj prilagojena vrsta, zaradi česar sem včeraj popenila. Če jo kdo razume bolje od mene, veste kaj je naredit.

Recimo, da je evolucija prilagajanje vrste na vedno nove življenjske pogoje. Preživijo in (bolj učinkovito) razmnožujejo se tisti, ki imajo glede na določene pogoje neko prednost. Antropocentrično gledano ljudje razumejo to kot da je človeška vrsta najbolje prilagojena na karkoli, kar nas lahko pod Soncem zadane. In potem si ne morem pomagat, da ne bi izzivalno pripomnila, da vem za eno bakterijo (no, vem za več bakterij), ki je na življenjske pogoje prilagojena bolje kot ljudje. Tam pri okrog 100 stopinjah Celzija v enem gejzirju tam nekje se ji komaj začne dogajat. No, pa gremo v ta isti gejzir potisnit enega človeškega prostovoljca (tistega najbolj glasnega in nadležnega), da vidimo kateri ga dlje časa nese. Tukaj nekje nastopi trenutek, ko sem izločena iz skupinice populističnih evolucijskih teoretikov in začnem romanje do najbližje jedače in pijače.

In potem se mi je včeraj zgodilo nekaj, kar me je prepričalo, da je višek evolucije človeka sposobnost živeti v krdelu, kar nas postavlja ob bok mungom, hijenam, volkovom…. Naša vloga je vsem jasna, pričakovanja in obveznosti tudi. Definirano je, kaj se spodobi in kaj ne. In kaj je to humanost. Tudi nekateri ljudje preživijo, če so izolirani ali če se sami izolirajo od drugih. Dobršen del bi verjetno pomrl. In predvsem to, da je krdelo tukaj zato, da poskrbi za sicer normalne pripadnike naše vrste, ki pa kažejo popolno odsotnost želje in zavedanja, da bi storili to, kar je za njih najbolje. Pa čeprav gre tukaj za vprašanje ali boš v bolečinah šel k zdravniku in preživel brez hujših komplikacij ali boš doma ležal, se smilil sam sebi in jokal kako ne gre nič na boljše, ampak samo na slabše. Specializacija pripadnikov krdela, kot se specializirajo tudi posamezni telesni organi, da organizem lahko funkcionira. Bi Zemlja torej zaudarjala po razpadajočih človeških truplih, če bi bila struktura krdela nenadoma ukinjena?

Potrebujem recept

Potrebujem recept kako ustvarit sito na tisti lajtungi med ušesom in možgani. Potrebujem recept za pozabo na lasten ukaz. Potrebujem recept kako zavohati opravljivce in hinavce še preden se ti pojavijo izza ogla. Nekateri potrebujejo recept za prijaznost. Pa recept za razvoj tehnike nevmešavanja. Recept za zbijanje škodoželjnosti. Recept za preprečevanje halucinacij, da ne bodo več videli stvari, ki jih ni. Recept, ki jim bo obrusil ostre jezike, da ne bodo več povzročali škode drugim.

Zdravilo zame ne obstaja, zato blažim simptome. Zdravilo je registrirano je pod imenom Tjaša. Klinične teste prestajajo še zdravila Linda, Ana in Igor.

Za vse druge bom odprla farmacevtsko podjetje Upam-da-se-ugriznete-v-jezik d.d. Uspeh zagotovljen.

Zelena

Z zelena mislim zelena v praksi, ne v političnem smislu. Ni mi jasno kako je Zelen sploh politična orientiranost. Demokratom se gre za svobodo, socialistom za skupno dobro, komunistom za …. kaj že? (komunizem mi ni bil nikoli jasen. Pravzaprav nikoli nisem iskala definicije komunizma) Zeleni pa bi radi dihali svež zrak. Pojdite v Kočevski rog ali na Roglo, to je največ, kar v praksi naredite za to. Ker ste tudi vi krvavi pod kožo in vam konec koncev gre za lastno udobje. Ne trdim, da se take nesreče kot včerajšnja ne dogajajo čisto naključno. Se, nimaš kaj. Verjamem pa v fenomen globalnega segrevanja, mislim, da je čisto dovolj dokazov za to. Poleg tistih uradnih tudi to, da se od tretjega razreda osnovne šole naprej ne spomnim ene konkretne zime, da bi snežna odeja pokrivala pokrajino za nekaj mesecev. Ko smo se mularija smučali in kepali na klancu za hišo in hodili domov vsi smrkavi, premočeni in premraženi. In globalno segrevanje obljublja nestanovitno vreme, ki je končno zadelo tudi nas. Ko to pišem, se poigravam z mislijo, pa bi predpostavila obstoj Boga. Kako piha od jeze, renči in pljuva na nas. In razmišlja, da bi pozabil na obljubo, ki jo je dal človeškemu rodu. Da nas ne bo nikoli več izbrisal s površja Zemlje.

Sem iz FDVja

Najprej opravičilo vsem FDVjevcem, ki to pravzaprav niste. Ne, ne verjamem, da bi se vsako leto več sto bukseljnov neodvisno vpisalo na FDV. Me ne prepričate. Četudi ste iz FDVja. FDV tudi ni prispodoba, glede na klientelo študentskega doma, skoraj mora bit iz FDVja.

Stvar je taka, da sem si danes vzela dan dopusta, mogoče si ga bom dva. Naredit moram dve seminarski nalogi, da se lahko vpišem v višji letnik. Da ne bi dneva v celoti zabila, sem se spomnila, da si moram oprat umazane cunje. Posebno s tem namenom in v skladu z domskim redom, sem si dva dni nazaj rezervirala čas na skupnem pralnem stroju in sušilniku. Dve uri, od 11h do 13h.

Ko danes ob 10.55 pridem do pralnice, sem samo pogledala snažilko, ki je podpirala dežurno ložo in mi je bilo jasno koliko je ura. Ja, 10.55, pa tudi to, da s pranjem ne bo nič. Ena egoistična nepismena mrha je prišla prat ob 10.30. Ziher je to naredila nalašč, ker se ji verjetno jebe za vse, razen za tiste, ki jebejo njo. Ni se zapisala kdo je, da jo bi lahko poklicala po domofonu, ključ od pralnice je vzela s sabo. Dobro zanjo, ker ji bi sicer vse zmetala ven na dež. Če si kdo zdaj misli baba, ta je še bolj zmešana kot FDVjevka, vam povem, da se mi je to zgodilo že četrtič. Zapovrstjo. Pred desetimi minutami sem šla dol pogledat, če je s pranjem že končala. Pralni stroj je že končal, pepelke pa ni od nikjer. Na vratih sem pustila nalepljen listek na katerem izražam svoje dvome o tem, kako ji je uspelo prit na faks glede na to, da ne zna brat. Ali pa je egoistična svinja, ki popolnoma ignorira obče dejstvo, da nas skupaj živi nekaj sto. Da bi preverila razpoložljivost pralnega stroja? Saj niste resni. Moja rit pa bo danes zvečer hodila naokoli v mokrih cunjah, ker se ne bodo do konca posušile. Če jih bom sploh lahko oprala. Bom poskušala izbrat tiste najmanj smrdeče ali pa si bom eno majico nekje sposodila. Se mi zdi, da sem spet na tem, kako dobro je včasih bit prasica.

Krvavo stegno

Spomnila sem se svojega otroštva in zgodbice o Krvavem stegnu. Krvavo stegno je bilo nekaj, s čimer so na našem področju starejši skušali obvladovat otroke, kadar česa nismo smeli ali kadar smo kaj morali po hitrem postopku narediti. Če ne bomo pridni, bo prišlo Krvavo stegno. Blablabla. Kot se spodobi, se v debate o tem, kako Krvavo stegno izgleda, nismo spuščali, na veliko olajšanje naših staršev in starih staršev. Moram reč, da Krvavo stegno ni bilo preveč grozljivo in le deloma učinkovito. Res da smo se po hitrem postopku spravili v posteljo, tam pa se je prava žurka šele začela. Pričakovanje Krvavega stegna je bil glavni dogodek na vasi.

Ko mačke ni doma, miši plešejo

Na začetku mojega kracanja sem zapisala, da bo ta blog vaja zapisov misli. Sedaj verjetno izpadem, da bolj malo mislim. Ni tako …. hudo, le navaditi se ne morem, da so res malenkosti tiste, ki so pomembne za zapis. Ravno tako, kot so malenkosti pomembne v vsakdanjem življenju.

Zadnjih deset dni imava s sestro doma pravo malo Indijo Koromandijo, jaz sicer samo med vikendi, ker sem čez teden v Ljubljani. To vse zato, ker sta šla starša v toplice, oče na okrevanje po operaciji, mati pa z njim, ker ni hotel sam. Kljub temu, da imam rada svojo družino opažam, da je življenje, predvsem brez matere, lepše. Kuham, pospravljam, danes smo pobrali njivo krompirja, pobiram sadje, naredila sem slivovo marmelado, skrbim za vse živali in še se bi našlo. Vse te stvari niso pol toliko zabavne, če so mati doma, najraje se jih sploh ne lotim in raje poslušam najedanje, da nič ne delam ali pa vse naredim po liniji najmanjšega odpora. Preden kdo pomisli, da to sedaj počnem ker moram, ne ni res. Sedaj v tem uživam, ker ni nikogar, da bi me nadziral, popravljal nepomembne malenkosti in mi jemal stvari iz rok, ker ne znam stepsti smetane ali pravilno začiniti jedi, ki je mati še nikoli ni kuhala. Še slišala ni zanjo. Potem je tu še umetnost kurjenja peči in dajanja vode in hrane živalim.

Sedaj pa sem naredila svojo prvo marmelado v življenju. Brez kuharice in tudi navodil glede sladkanja nisem upoštevala. Mati pravijo, da se bo pokvarila, ker nisem dala noter nič, niti žlice sladkorja, jaz pa bom dala na test ali je to, kar sem odnesla od mikrobiologije res, ali je vse kar so nas naučili laž. Dobila sem še eno drugo idejo za slive. Metliško črnino skuhaš s sladkorjem in noter daš še cimet in klinčke in slive ter vse skupaj v kozarec. Baje gre nekaj podobnega tudi z rumom. Življenje brez matere je vsekakor bolj zanimivo, preprosto in zabavno.

Najhujša stvar, ki sedaj razjeda njo je po moje to, da hiša še zmeraj stoji, požara zaradi kurjenja štedilnika ni bilo, posoda je pomita in s sestro nisva umrli od lakote, živali so site in predvsem žive, vsa jesenska dela na kmetiji so narejena. Brez odvečnega kravala in panike. Najbrž je to občutek, ko se počutiš odveč in nepotreben.

Če ne prej, bo v četrtek vse po starem.